Že tisočletja ponosno dviga plešasto glavo nad okoliške hribe. Temni gozdovi po njenih pobočjih so stoletja dajali zavetje divjadi in krotili hudourniške vode, ki so ob nevihtah drle z vrha.
Uršlja gora 1696 m. Ob vznožju Gore so ob naravnih izvirih ljudje postavljali skromna bivališča zase in za živali. S trdim delom so se kmetije obdržale in se širile navzgor po pobočju. S krčenjem gozda so nastajali pašniki za ovce in njivice za skromno preživetje.
Legenda o jezeru, ki ga je povodni mož preselil z Uršlje gore na Pohorje, je nastajala podobno kot legenda o potovanju svete Uršule. Baje si je izbrala našo goro za svoje domovanje, ko je spoznala, da tod žive dobri ljudje. Še skale so mehke, je vzdihnila, ko se ji je noga ugreznila v skalo.
Ko so pred dobrimi štiristo leti okoliški kmetje zgradili na vrhu Gore cerkev, pravo katedralo, se je Uršuli na oltarju pridružilo še »enajsttaužent« devic. Ker jih je v dolini premalo, se marsikdo poda nad tisoč metrov, kjer ni greha. Občudovanje oltarnih devic ne škodi nikomur, lahko bi celo rekli, da koristi planinskemu društvu, ki ima v njihovi soseski svoj planinski dom.