V nedeljo 19.6.2022 smo bili na pohodu na Peci. V nadaljevanju je poročilo, ki ga je napisala vodnica na pohodu Kaja Kos in fotografije s pohoda.

V nedeljo 19.6.2022 ob 6 h zjutraj smo se iz parkirišča pod gondolo na Peci odpravili po pešpoti do vstopa v plezalno pot Walter mory, kjer smo po varianti težavnosti B izstopili pod vrhom gondole na Peco. Do tja smo potrebovali 3 ure, kar je za skupino 10 udeležencev lep čas. Pred začetkom jeklenic smo se namalicali, nadeli čelade ter plezalne pasove s samovarovalnimi kompleti in neskončnimi trakovi z vponkami z matico za morebitni počitek (ki pa ni bil potreben pri nobenem udeležencu). Nato smo se podali na vrh smučišča, kjer smo si ob (začuda) delujoči pipi na koritu natočili vode. Do Knepsovega vrha nas je ločilo še pol ure. Tik pod Knepsovim vrhom smo si ogledali najvišji testni rov nekdanjega rudnika Mežica. Nadaljevali smo na Bistriško špico (markirana pot) ter Veško kopo, pod katero pa smo skrenili na lahko brezpotje do kotanje z ledeno jamo v bližini pecinega okna Felsentor. Presenetljivo je bilo snega še skoraj od vhoda pa vse do konca cca 10m, kjer smo našli še ledene kapnike. Zaradi spolzkega terena sem napeljala vertikalno vrvno ograjo na dno položne luknje, preko katere smo lažje prišli nazaj. Pot smo nadaljevali še 10 minut po brezpotju, čez rahlo obrezane borovce do okna. Zaradi varnosti (spolzka trava in prst) smo se ustavili nekaj 10 metrov nad njim ter ga občudovali z razdalje. Naslednjič bom tudi tja vzela vrv, saj si ga bomo le tako lahko varno ogledali še pobližje. Nahrbtnike smo namreč pustili pri ledeni jami, saj smo se vrnili na isto točko, od tam pa se spustili do Veške planine. V odprti koči smo si privoščili pijačo, za kar sta bila starejša oskrbnika zelo hvaležna in sta slovenske planince lepo povabila na naslednje obiske. Spustili smo se po markirani poti v Globasnico, kjer nas je čakal avto, ki sem ga dan pred tem pustila na parkirišču. V njem nas je pričakalo okrepčilo, tako, da so lahko nekateri lažje počakali na prevoz. Spremljalo nas je lepo sončno vreme, vročini pa smo se izognili z zgodnjim štartom po senčni strani, na soncu pa smo bili že toliko višje, da nas je prijetno hladil vetrc, ki ga na Peci nikoli ne manjka. Sestop je bil po lepi (večinoma) grebenski gozdni poti, lažji za sestop, kar se je posebej prileglo po zahtevnejšem vzponu in prečenju. Ker avstrijski del Pece naši planinci bolj malo poznajo, so bili pestrega izleta z adrenalinskim in raziskovalnim vložkom zelo veseli. Udeležili so se ga sami trpežni izkušeni planinci, ki znajo stopiti z ravno pravim korakom in predvsem uživati v gorah. Hvala Primožu za sovodništvo in mentorstvo na pripravniški turi.

Kaja Kos